Ježeva hišica
Pravljica o domu| Premiera | 11. decembra 2021 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 35 minut. |
Ustvarjalci
| Prevajalec | Severin Šali |
|---|---|
| Režiser in scenograf | Jaka Ivanc |
| Avtor glasbe | Davor Herceg |
| Avtor scenske poslikave - slikanice | Vedran Mutavčić |
| Kostumografinja | Anja Ukovič |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Oblikovalca svetlobe | Jaka Ivanc, Siniša Milić |
Igralska zasedba
| Igralec | Rok Matek |
|---|---|
| Pianist | Davor Herceg / Robert Vatovec / |
Slavnega lovca ježka Bodička nekega dne na kosilo povabi lisica. Po obilni gostiji ga poskuša pregovoriti, naj pri njej prespi. Toda ker ježek ve, da bi ga ponoči snedla, se zahvali za njeno ljubeznivost in se vrne v svoj topli domek. Iz radovednosti, kaj se skriva v Ježkovem domu, se lisica odpravi za njim, na poti se ji pridružijo še Volk, Medved in Divja svinja. Ko prispejo do Ježkove hišice, so presenečeni nad njeno preprostostjo, zato se mu posmehujejo. Na koncu jo skupijo, ker nimajo varnega doma, kamor bi se skrili. Ježek pa še naprej živi v svoji hišici in svojem gozdu.
Ježeva hišica je basen v verzih bosanskohercegovskega avtorja Branka Ćopića in danes velja za eno najbolj prodajanih in največkrat ponatisnjenih del za otroke v nekdanji Jugoslaviji. Zaradi priljubljenosti med najmlajšimi bralci in njenega poduka, da moramo biti na svoj dom – ne glede na to, kakšen je in kako ga vidijo drugi – ponosni, je doživela številne priredbe za oder, tudi glasbeni, njeni junaki pa so prav tako oživeli v animiranem filmu. Ker njena priljubljenost med otroki še po sedmih desetletjih ni usahnila, smo se v Gledališču Koper odločili, da jo v režiji mojstra otroških predstav Jake Ivanca predstavimo tudi našim najmlajšim obiskovalcem.
Iz kritik
Režiser Jaka Ivanc je predstavo osnoval na petem pripovedovanju igralca ob spremljavi klavirja in menjajočih se scenskih poslikavah. […] Herzog ni le korepetitor Matkovega petega pripovedovanja, temveč tudi avtor glasbe. Ta je obarvana s poudarjenimi ritmičnimi posebnostmi, ki dišijo po džezu, vendar tematsko dovolj preprosta, da zdrsne skoz ušesne vijuge in se hitro zapiše glasbenemu spominu. Tema glavnega junaka je prepoznavna in vpeljava novih oseb v pripoved je jasno pospremljena s karakterizacijo v glasbenem tkivu, prav tako pa glasba bistveno vpliva na atmosferske spremembe (npr., ko se Ježek z gostije odpravi na samotno pot skoz nočni gozd svojemu ljubemu bivališču naproti).
Glasba pa ni edini podporni steber igralčeve pripovedi. Matek pred pričetkom pripovedovanja odgrne žametasto zeleno zavesico na oknu vagončka in razkrije prvo ilustracijo bodičastega junaka. Predstava si za svojo osnovo tako izposodi tradicionalno japonsko kamišibajsko gledališče, pri katerem je pripovedovanje pospremljeno z menjavanjem v lesen okvir vpetih ilustracij.
Uglasbena zgodba Ježka Bodička se namreč vso predstavo prepleta s prekinitvami, v katerih igralec nagovarja otroke. Matek je v dialogu z otroki sproščen in naraven, na sobotni premieri se je s toplino in lahkoto odzival na njihove odgovore poprej zastavljenim vprašanjem. Prekinjanje pripovedi in pogovor z otroškim občinstvom (večina prisotnih otrok najverjetneje ni bila stara več kot pet let) se tako izkažeta za dober način ohranjanja njihove pozornosti in poglabljanja razumevanja ter nenazadnje za najenostavnejši način pritegnitve otrok k (osebnemu) angažmaju.
No, in kakšen je vendarle ta Ježev domek, ki ga Bodiček ne bi zamenjal za nič na svetu? »Majhen je, skromen, vendar je moj, v njem sem svoboden gazda sam svoj.« (Ćopić, prev. Severin Šali) – V tem duhu je zgrajena tudi hišica pričujoče predstave: z majhno zasedbo, kratke dolžine, preprostih sredstev, vendar ravno pravšnja za predajo zgodbe in njenega sporočila najmlajši publiki.
