Butalci

Tako očarljivih in radoživih butcev v resničnem življenju res ni mogoče srečati, čeprav se človek z lastno nespametnostjo srečuje tako rekoč vsak dan. Te duhovite humoreske, ki jih je Fran Milčinski pisal za različne časopise, je igralska ekipa več kot učinkovito utelesila – dialoga je namreč malo –, izčiščene prizore in domišljen gib Branka Potočana pa je režiser Jaka Ivanc z vso občutljivostjo na rahlo prekril s poetičnostjo.
Če te poetičnosti ne bi bilo, bi bil uvodni prizor s smrkljem iz cenjenih butalskih nosov malodane gnusen. Podobne predstave o junakih, kakršne smo z Butalci v živo doživeli na odru koprskega gledališča, se namreč pojavijo bralcu, kadar prebira pikareskni roman Življenje Lazarčka s Tormesa ali še slavnejšega Rabelaisovega Gergantuo in Pantagruela.
Tudi Butalci so po ljudsko kosmati, a tanka plast poetičnosti jih naredi skoraj prisrčne in ljubke.
In če je kdo pričakoval, da bodo ustvarjalci tlačili Franove Butalce v aktualno politično situacijo, se je pošteno uštel. Butalci so ostali tam, kjer jim je mesto – kar tako med ljudmi. Uzreti jih je seveda mogoče povsod, v vseh družbenih sistemih, in navsezadnje tudi v nas samih. Tam so Butale najhujše.
/…/
Med igralci bi težko izvzeli najprepričljivejšega Butalca, igra je namreč usklajena in ekipna. Vsi skupaj pa, ko priženejo ludizem do vrhunca, delujejo kot eno telo prisrčno butasto seveda.

Igralska razburkanost, pa tudi ubranost, je razporejena med Mojco Fatur, Jašo Jamnika, Roka Matka, Igorja Štamulaka, Ajdo Toman in Gorazda Žilavca, ki nanizajo izbor bolj ali manj epizodno sklenjenih butalskih prigod, kot vezni člen (in namig na dejstvo, da nevarnost nikoli ne počiva) se v presledkih v dogajanje pretihotapi razbojnik Cefizelj. V like vstopajo karikirano, s poudarjenimi tonacijami, hrupno, strumno in vehementno, še posebej pa samozavestno, kot se za trdožive Butalce spodobi. Nepredvidljivo kdaj posežejo med občinstvo, na primer v lov za pobeglo bolho Šprinco Maroglo, ki pred odločilnim skokom v brado prihodnjega župana še malo potava naokoli. Ob stalno vpeti glasbeni podlagi Davorja Hercega Butalci pridobivajo na ritmu, melodična kulisa krepi tudi matrico farse in karikaturno uprizarjanje neustrašnih protagonistov, ki niso primitivni, le naravni, še manj neumni, ampak le zmotljivi. Po začetnem obredu iztrebljanja v kolektivno kiblo naznanijo temeljno nianso svoje bivanjske filozofije, s katero neugnano vstopajo v nadaljnje prigode (in nezgode) trapasto arbitrarnih volitev župana, pa evforičnega gašenja požara (se pravi sončnega zahoda), brezciljnega potovanja po vino na Hrvaško in seveda neprestanega udrihanja čez Tepanjce, ki jim v svoji topoumnosti predstavljajo resno konkurenco, tekmovalnost je lahko pač vsakršna.
Odmaknjeni v svoj »fiktivni« svet zaradi zadržane aktualizacije bodo potencialnim mlajšim gledalcem prepustili svobodo prepoznavanja vzporednic iz realnega sveta. To je morda še toliko bolj pristen indikator, koliko je fenomen »butalstva« zanje še vedno živ. Skratka, Butalci so spet med nami, čeprav nikoli niso zares odšli.