Zanimanje za gledališče, igro pred kamero ter petje in ples so jo spodbudili, da se je leta 2002 vpisala na Umetniško gimnazijo v Novi Gorici (dramsko-gledališka smer) in kot srednješolka nastopila v šolskih produkcijah, v vlogi Sofoklesove Antigone in Linhartove Nežke. Po opravljenih sprejemnih izpitih na AGRFT v Ljubljani leta 2006 je že kot študentka nastopila v predstavah SNG Drama Ljubljana in Mini teatra, Ljubljana, v televizijskem filmu Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode (2009), v Dvornikovem celovečernem filmu Kruha in iger (2011) ter v priljubljeni družinsko-humoristični televizijski nadaljevanki Moji, tvoji, najini (2010).

Po diplomi leta 2011 je sprejela angažma v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v začetku decembra leta 2013 je postala članica igralskega ansambla Gledališča Koper. Vskočila je v predstave Sljehrnik I. Mlakarja, Filumena MarturanoE. De Filippa (koproducent SNG Nova Gorica) in Butalci F. Milčinskega. Že v prvi sezoni je oblikovala več likov v krstni uprizoritvi komedije Vse o Ivanu M. Bulca (2014) in poustvarila lik Honey v Albeejevi Kdo se boji Virginije Woolf?(2014). V sezoni 2014/2015 je bila Marija in Magdalena v krstni uprizoritvi Pašjona I. Mlakarja, v sezoni 2017/2018 Luss v prvi slovenski uprizoritvi igre Za blagor vseh ljudi F. Randazza (obe v koproduciji SNG Nova Gorica). Da ji ustrezajo tako komične kot dramske vloge, je znova dokazala v sezoni 2018/2019, v kateri je bila najprej Suzana v Norčijah v spalnicah A. Ayckbourna, nato odlična kot Sara v trilerju Deklice ne bi smele igrati nogometa M. Buchaca. Enako širok igralski diapozon je izkazala z vlogami v naslednjih sezonah, med katerimi velja opozoriti na Bianco v Mlakarjevi komediji Tutošomato (koproducent SNG Nova Gorica, 2019/2020) Nadjo v Vojnovićevi drami Jugoslavija, moja dežela (koproducenta Gledališče Prijedor in Fundacija Friedricha Eberta, 2020/2021), predvsem pa na igralsko zrelo, doživeto in študijsko odlično interpretacijo Helen v Sirotah Dennisa Kellyja (2023/2024).

Tjaša Hrovat, za katero je umetnost “lahko vse, v čemer vidiš lepoto, se počutiš živega in najdeš navdih,” pogosto igra tudi v predstavah za otroke in je avtorica niza desetih otroških predstavic, ki jih je v sezoni 2013/2014 pod skupnim naslovom Princeska Polonca pripravila za najmlajše gledalce. Za vloge Tinke, Mojce in Kosobrina v Kekcu Josipa Vandota in Renate Vidič je leta 2018 prejela nagrado za najboljšega igralca/igralko na 29. Pikinem festivalu v Velenju.

Posodobljeno: junij 2024